EU Skladi

Odziv Javne agencije za knjigo na javno pismo Vlada Žabota

Časnika Delo (29.3.2017) in Večer (28.3.2017) sta objavila novico o dobljenem upravnem sporu Vlada Žabota zoper Republiko Slovenijo, pri čemer sta izhajala iz tožnikovih stališč v zvezi s to zadevo, pred objavo nista pridobila mnenja agencije ali ministrstva.

Oba medija napačno povzemata predmet prijave, to namreč niso »kulturni projekti« Vlada Žabota, tudi ne »pisateljski program«, pač pa delovna štipendija, ki jo je agencija leta 2015 podeljevala prek javnega razpisa, s ciljem podpore delu ustvarjalcev, ki s svojim delom pomembno prispevajo h kvaliteti in raznovrstnosti ter vrednotenju slovenskega književnega ustvarjanja. Razpisni kriteriji, ki jih je pri svoji presoji upoštevala strokovna komisija, so bili reference in kakovost avtorjevega dela v zadnjem obdobju, prepoznavnost avtorjevega dela v slovenskem in mednarodnem prostoru (ali izkazana posebna nadarjenost mladega ustvarjalca ali v primeru literarnega kritika pomen za razvoj kritiškega vrednotenja književnosti) ter delovni načrt prijavitelja za aktualno leto.

Za delovne štipendije se je leta 2015 prijavilo 31 prijaviteljev v treh kategorijah, strokovna komisija je na področjih vrhunskih avtorjev, perspektivnih mladih ustvarjalcev ter literarnih kritikov izbrala 12 prejemnikov delovnih štipendij, 2 pa uvrstila na rezervno listo. Med prejemnike štipendij ni uvrstila Vlada Žabota, ki je delovno štipendijo agencije prejel leta 2011, devet štipendij pa je v obdobju 2003 – 2016 prejel bodisi od ministrstva ali v okviru štipendijskega programa stanovskega društva pisateljev, ki ga iz sredstev knjižničnega nadomestila prav tako financira agencija, skupni znesek prejetih štipendij po naših podatkih presega 77.000 EUR.

Vlado Žabot se je skladno s pravnim poukom najprej pritožil na zavrnilno odločbo agencije, drugostopenjski organ Ministrstvo za kulturo je natančno proučilo postopek, prijavo ter argumentacijo strokovne komisije ter pritožbo zavrnilo. Nato je sprožil upravni spor oz. prek pooblaščenca vložil tožbo na Upravnem sodišču, ki je razsodilo, da odločbe organa ni moč preizkusiti, zato je zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Tožnikove trditve, da je Upravno sodišče razsodilo tudi, da je v postopku na ministrstvu in agenciji prišlo do kršitve Ustave RS, ne držijo in v obrazložitvi sodbe nimajo vsebinske opore, drži pa, da je v postopku izpodbijanja odločbe tako trdil on sam.

Kljub temu tudi na agenciji menimo, da je problematika, ki jo v delu pisma izpostavlja Vlado Žabot, relevantna. Financiranje na področjih kulture, zlasti umetnosti, urejajo področni Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo s podrejenimi pravilniki, ki natančneje določajo razpisne postopke, pri vprašanjih, ki jih ne ureja kulturni krovni zakon, pa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Agencija je za vrednotenje prijavljenih projektov skladno z načeli kulturne politike in predpisi vzpostavila tri petčlanske področne strokovne komisije, sestavljene iz uglednih strokovnjakov za posamezno področje. Ta strokovna telesa s polno odgovornostjo in izključno po strokovnih kriterijih odločajo o podeljevanju subvencij na vseh področjih knjige. Ob tem je potrebno poudariti, da je dodeljevanje subvencij na področju kulture javnopravna stvar in ne apriorna pravica prijavitelja, po trenutni ureditvi o podeljevanju torej odločajo neodvisna strokovna telesa, ki s svojimi odločitvami uresničujejo kulturno politične cilje po posameznih področjih. Vse pogosteje pa se dogaja, da se z njihovo odločitvijo nezadovoljni prijavitelji odločajo za vlaganje pritožb in v posameznih primerih tudi upravnih sporov, ker se vse bolj uveljavlja prepričanje in tudi praksa, da je utemeljitve strokovnih komisij na področjih kulture moč izpodbijati na podlagi že standardizirane trditve, da odločitev strokovne komisije o tem, da posamezne vloge ne uvrsti med prejemnike subvencije, ni v zadostni meri utemeljena in da odločbe posledično zato ni moč preizkusiti. Strokovne komisije so s tem vse pogosteje in intenzivneje postavljene v položaj, da se bodo bolj kot z vsebinskimi in strokovnimi vprašanji ukvarjale z iskanjem pravno ustreznih formulacij, da bi zadostili načelom upravnega postopka, k temu jih vse bolj zavezujemo tudi na agenciji za knjigo. Ob tem pa se sprašujemo, ali je vedno bolj razširjena erozija zaupanja v odločitve strokovnih komisij in vse višje število pritožb zaradi odločb, ki jih domnevno ni moč preizkusiti, res v našem skupnem javnem interesu? Izrekanje kritik in sejanje dvoma v delo strokovnih komisij postaja vse bolj uveljavljena praksa. Morda se bomo kmalu soočali s težavo, da se ugledni strokovnjaki preprosto ne bodo več pustili imenovati v strokovne komisije, preprosto zato, ker jim ne bo v interesu, da se blatita njihovo dobro ime in ugled.

Kar se tiče odgovornosti in prizadevanj organov agencije javnosti zagotavljamo, da v kakovost dela in utemeljitev odločitev strokovnih komisij vlagamo veliko naporov, to bomo počeli tudi v prihodnje, prilagajali in usklajevali se bomo tudi z aktualno upravno sodno prakso, dokler pa se bosta v razpisnih postopkih združevali načeli strokovnega vrednotenja umetniških praks in upravnega postopka, bo kakšna pritožba najbrž tudi uspešna, in s tem ne bi smelo biti nič narobe, saj gre vendar za ustavno varovano načelo.

 

Aleš Novak,

direktor Javne agencije za knjigo