EU Skladi

Odprto pismo

ODPRTO PISMO JAVNI (ALI ZASEBNI?) AGENCIJI ZA KNJIGO

ODPRTO PISMO JAVNI (ALI ZASEBNI?) AGENCIJI ZA KNJIGO

Nobeno čudo ni, da se tudi na področju knjižnega establišmenta srečujemo s splošnimi družbenimi razmerami in prevlado oblastnega nasilja, obče kulture laži, sprenevedanja, zavajanja, nelegitimnosti, klientelizma in koruptivnosti. Saj je konec koncev prav skupina književnikov, ki je 2004 prevzela vodstvo Društvo slovenskih pisateljev, namesto vztrajanja pri deklariranih visokih standardih in luči duhovne ustvarjalnosti ter uveljavljanju osnovnih človekovih pravic in svoboščin v svojem krogu prva začela uvajati nasilje, mobing, zlorabe in politično premoč kot osnovno načelo družbenih odnosov (»Dosjeji«, Apokalipsa 84/ 85, 2004). Brezsramen privatizem, ki je zaznamoval tranzicijo, je v pičlih osemnajstih letih slovensko državo in družbo razgradil od znotraj. Večina ljudi, ki imajo v rokah politično in ekonomsko moč, o Sloveniji ne razmišlja več kot o celoviti ustvarjalni družbi ali svoji državi, torej o okolju, brez katerega ni mogoč niti razcvet privatnih pobud in podjetij, ampak razmišlja samo o oblastnemu polaščevanju in grabljenju koristi. Ta v tem trenutku prevladujoča naravnanost žene tudi tiste slovenske »kulturnike«, ki so si prigrabili prevladujoč vpliv v kulturni sferi in še posebej na področju slovenske knjige. Kot je videti iz prvih potez, ki so jih povlekli pri Javni agenciji za knjigo, že v osnovi kaže, da isto velja tudi zanje. Kulturna sfera in še posebej slovenska knjiga imata za naš obstoj in državo poseben, tako zgodovinski kot eksistencialen pomen. Zato je treba na takšno delovanje agencije z vso resnostjo opozoriti, jo preoblikovati v družben in državen instrument kvalitetne kulturne ustvarjalnosti in ne dovoliti, da se jo zlorabi za še en birokratski stroj za uveljavljanje privatističnih in klientelističnih privilegijev. Za kaj pravzaprav gre?

Po dolgem čakanju je konec junija zainteresirana javnost končno dočakala rezultate Javnega razpisa za izbor projektov na področju knjige pri Javni agenciji za knjigo. Če pustimo ob strani dejstvo, da smo morali na to čakati pol leta, kar je za pol leta povsem zamrznilo vse programe, so objavljeni rezultati pokazali vse že kronične težave neorganiziranosti, klientelizma in popolne zmede glede tega, kako sistemsko uspešno organizirati to, za državno in družbo nadvse pomembno področje. Jasno se je pokazalo, da Javna agencija za knjigo ne odpravlja in tudi ne misli odpraviti osnovnih težav, ki so pestile že uradnike na Ministrstvu za kulturo (na to se na JAK celo izgovarjajo). Noče ali pa se ne zaveda dejstva, da je javna ustanova, ki servisira javni interes državljanov RS na področju kulture. Zainteresirana javnost ni tukaj zaradi JAK, ampak nasprotno, JAK je ustanova, ki mora »sistemsko« omogočiti in uveljaviti interes zainteresirane javnosti, ne pa protežirati privatistične segmente njenega delovanja. Zamislite si, da bi Ministrstvo za promet subvencioniralo proizvajalce avtomobilov, pri tem pa povsem zanemarilo prometno omrežje, po katerih naj bi promet potekal.

Samo dejstvo da je direktor JAK Vekoslav Pregl na organiziranem posvetu o strategijah in ciljih organizirane promocije (mi raje govorimo o uveljavljanju) slovenske literature v tujini v torek, 23. junija 2009, v prostorih DSP kot resno vprašanje izpostavil dilemo, ali naj JAK deluje kot javna ali zasebna agencija, kaže, da odgovornim na agenciji ni jasno, v čigavem interesu so bili ustanovljeni. Oziroma še huje, tako iz objavljenih rezultatov razpisa kot iz kadrovske sestave same ustanove in še posebej komisij za posamezna področja, je jasno, da so se odločili za kontinuiteto problematične in nelegitimne politike, ki jo je za področje knjige vodilo Ministrstvo za kulturo in je pripeljala do tega, da se je sistem (infrastruktura, ki naj bi omogočila učinkovito kroženje knjige, to je trg, distribucijo, prodajo, uveljavljanje, obravnavo avtorjev, vzpodbujanje bralstva, kupcev in tako dalje,) na področju »slovenske knjige« docela zlomil (subvencioniranje se je praktično spremenilo v servisiranje izbranih založnikov in posameznih protežiranih avtorjev, ne pa v poganjanje učinkovitega javnega sistema, ki bi knjigo pripeljal v roke kvalitetno izobraženih kupcev). Slovenska knjiga je bolj ali manj prepuščena stihiji in individualnim pobudam. Omejevanje razdeljevanja javnih sredstev za programe na zelo ozek krog protežiranih strank, iz katerega so izločili zelo širok krog proizvajalcev kulturne ponudbe na področju knjige in njenega mednarodnega uveljavljanja, je povzročilo, da je slovenska knjiga obstala v ozkem privatističnem krogu okoli »že v naprej poplačanih« protežiranih založnikov, ki so iznašli vrsto »ustvarjalnih računovodskih in drugih prijemov«, s katerimi so uveljavljali svoje »mahinacije«. To je skrajno otežilo položaj drugih, morda še celo kvalitetnejših založnikov in vseh, ki niso bili deležni klientelističnih subvencij. Položaj, do katerega je pripeljala politika subvencioniranja na MzK, torej pomeni nelojalno konkurenco in dumpinške tržne pogoje, ki so temeljito omajali, če že ne razbili »knjižni trg«, predvsem pa so ustvarili zmedo, padec bralne kulture in nerazumevanje pri bralcih/kupcih. In na koncu njihov odhod. Tu pa tam kakšna izjema samo potrjuje pravilo. Uradniki na MzK, ki so v preteklih letih urejali področje knjige, so se pri tem zatekli k vsem že znanim postopkom: od birokratskega cepidlačenja (ko jim to ustreza), formalnega izločanja vlog, nelegitimnega spreminjanja odločitev strokovnih komisij (prav o tem smo imeli - javnost se verjetno še spominja - leta 2004 javno polemiko, v kateri smo nekateri na to že opozarjali), križanja interesov v komisijah, kraje predlaganih idej in projektov, izmikanja odgovornosti in zatekanja k vzvišeni ignoranci, uvedbe zahtevnih administrativnih postopkov s polno drobnih formalnih pasti, klientelnega obravnavanja programov, prikrivanja dokumentov in zapisnikov, pa vse do uradovanja, ki dopušča številne problematične »podsistemske« postopke (notranje posredovanje informacij, privilegirano ali celo neuradno pozitivno obravnavanje prošenj in projektov) in pogosto meji na vzajemno korupcijo (Negri). Kot lahko presodimo, se položaj z ustanovitvijo JAK ni spremenil.

Začnimo s sestavo komisije, ki presoja vloge s področja mednarodne promocije slovenskega leposlovja in humanistične literature. Med člani komisije za »mednarodno promocijo znanstvene publicistike« ni niti enega z najvišjo akademsko izobrazbo (doktoratom). Kako naj ti člani kompetentno presojajo o znanstveni publicistiki! Ne samo to, vsi člani komisije so zaradi narave svojega dela in svojih programov neposredno zainteresirani za sredstva iz omenjenega naslova (sami so avtorji, založniki, uredniki, prevajalci, predsednik komisije pa celo vse od naštetega). Trditev, da presojajo objektivno in zapustijo sobo, ko se odloča o njihovih interesih, je seveda smešna. Kakor tudi izjava, da ni mogoče najti strokovnjakov, interesi katerih se ne bi križali z delom komisije. Nobenega dvoma ni, da odločitve niso nepristranske, zaradi česar je zainteresirana javnost oškodovana. Govorimo lahko o nelojalni konkurenci, dvojnih merilih, notranjem posedovanju informacij, izključevanju konkurenčnih kandidatov za sredstva, strokovni neusposobljenosti, križanju interesov in o takšnem oblikovanju programske politike JAK, ki z interesi dejavne javnosti nima veliko, ker sledi ozkim interesom ali pa kliki, ki ji člani komisije pripadajo (omejevanje financiranja prevodov na jezike, ki interesirajo njih, financiranje prevodov za člane komisije, plačevanje njihovih potnih stroškov v tujino, promoviranju sebe in izločanju drugih v tujini na različnih sejmih in tako dalje). Tega iz rezultatov razpisa ni težko ugotoviti. Tu žal nimamo prostora, da bi razgrnili celotno paleto skrajno vprašljivih strukturnih, personalnih in programskih podrobnosti in nesorazmerij, ki označujejo samo JAK in njeno delovanje, kot se je pokazalo v delu JAK in rezultatih Razpisa. Vsekakor pa je jasno videti, da si JAK zares želi biti ZAK – zasebna agencija za knjigo (toda z javnim denarjem!), ki bo javna sredstva kanalizirala samo k tistim projektom, programom in posameznikom, ki pomenijo del »neuradnega podsistema«, to je ozkega klientelnega kroga med seboj tesno povezanih posameznikov, ki želijo in v veliki meri obvladujejo slovenski literarni establišment. Hkrati pa pomenijo manjši in strokovno ter umetniško vprašljiv del zainteresirane javnosti.

Zato pozivamo Parlament RS, slovensko vlado, ministrico za kulturo in vso zainteresirano javnost, da v interesu države ustavijo tako delovanje JAK, prekinejo skrajno škodljivo klintelistično delovanje ozkega kroga ljudi, ki se je polastil JAK, direktorja JAK, ki je obenem predsednik Društva slovenskih pisateljev (pomenljiva informacija za razumevanje sestave nekaterih komisij) in ki tako delovanje omogoča in ga celo javno zagovarja, pa, da naj odstopi in prepusti svoje mesto človeku, ki se bo pripravljen z interesirano javnostjo, ki ji služi in za kar dobiva plačo, vsaj pogovarjati (prošnjo za pogovor enega od prijaviteljev na razpis je namreč kljub uradnemu zagotovilu, da obstaja ta možnost pritožbe, cinično ignoriral) in bo sposoben preseči ta uničevalen proces, ki ga poznamo že iz drugih podobnih ustanov (na primer filmskega sklada) ter poskrbel, da bo JAK ustvarjalno in prijazno delovala v občem interesu državljanov RS.

V Ljubljani, 30. junija 2009

Iztok Osojnik, Literarno društvo IA, Ziherlova 6, 1000 Ljubljana
Tatjana Jamnik, Kulturno-umetniško društvo Pólice Dubove, Riharjeva 3, 1000 Ljubljana
Taja Kramberger, Monitor ZSA, Univerza na Primorskem, Garibaldijeva 1, 6000 Koper
Drago Braco Rotar, univerzitetni profesor, Monitor ZSA, Univerza na Primorskem, Garibaldijeva 1, 6000 Koper
Aleksander Peršolja, Kulturno društvo Vilenica, Partizanska 14a, 6210 Sežana
Gašper Malej, Kulturno društvo Zrakogled, 6000 Koper
Sonja Polanec, Kulturno društvo Zrakogled, 6000 Koper

Poslano:

- Dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, Urad predsednika republike, Erjavčeva 17, 1000 Ljubljana
- Borut Pahor, predsednik vlade Republike Slovenije, Kabinet predsednika vlade, Gregorčičeva 20, 1000 Ljubljana
- Dr. Pavel Gantar, Državni zbor, Šubičeva cesta 4, 1102 Ljubljana
- Majda Širca, ministrica za kulturo, Ministrstvo za kulturo, Maistrova 10, 1000 Ljubljana
- Dr. Zdenka Čebašek-Travnik, varuhinja človekovih pravic RS, Dunajska cesta 56, 1109 Ljubljana
- Vekoslav Pregl, direktor, Javna agencija za knjigo, Tržaška cesta 2, 1000 Ljubljana
- Barbara Koželj, predsednica sveta JAK, JAK, Tržaška 2, 1000 Ljubljana
- Dr. Miha Kovač, podpredsednik sveta JAK, JAK, Tržaška 2, 1000 Ljubljana
- Vesna Jurca Tadel, Ministrstvo za kulturo, Maistrova 10, 1000 Ljubljana
- Liberalna akademija
- Poslanske skupine vseh vladnih strank
- Vsi slovenski mediji