Žal nam je, da uslužbenci Javne agencije za knjigo (JAK) od novembra 2011 delamo pod skrajno neprijetnim psihološkim pritiskom ukinjanja ali bistvenega zmanjševanja sredstev za programe in delo. Še posebej nam je žal, da največ netočnosti in zavajanj v zvezi s tem prihaja s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ki bi moralo biti za JAK eno osrednjih mest sooblikovanja načrtov za razvoj področja knjige v času ekonomske krize.

Ne želimo več javno sodelovati v debatah, ki kažejo, da Ministrstvo ne ve ali noče vedeti, o čem teče beseda. Še posebej o tem, da je področje slovenske knjige v rebalansu in interventnem zakonu najbolj na udaru; kulturni programi JAK naj bi v letu 2012 dobili 25 % manj denarja, za stroške poslovanja naj bi agencija prejela 45 % manj denarja kot v letu 2011. V interventnem zakonu pa je zapisana zamisel, da bi poslej JAK za izvajanje javne službe morala sama pridobivati sredstva na trgu (prostori, poštnina, organizacija mednarodnih sejmov, plačevanje sejnin strokovnim komisijam in Svetu JAK, pa seveda svoje plače), saj bi bilo Ministrstvo pripravljeno plačevati izključno za plače za (največ) tri zaposlene in nič drugih stroškov, in še to IZJEMOMA.

V nepodpisanem Sporočilu v zvezi z očitki Javne agencije za knjigo, objavljenem na spletni strani MIZKŠ, piše, da sta bila za trinajst nalog, ki so zapisane v Zakonu o javni agenciji, na Ministrstvu (za kulturo) zagotovljena dva uslužbenca, nova pa je bila pri ustanovitvi JAK štirinajsta naloga: pridobivanje neproračunskih sredstev in drugih virov financiranja.  Velika škoda tudi je, da se je na JAK za štirinajsto nalogo v ustanovnem Aktu o sistemizaciji predvidelo (poleg dveh marljivih uslužbencev z Ministrstva) še kar sedem fakultetno izobraženih ljudi. Saj bi lahko zaposlili dva akviziterja in problemov ne bi bilo, JAK pa ne bi bilo treba ustanavljati. (Osebno sicer mislim, da je bila ustanovitev JAK zelo smiselna in da se je z delom v treh letih in pol v celoti dokazala.) Na MIZKŠ ves čas (zavestno?) pozabljajo, da je JAK prevzela tudi naloge sofinanciranja celotnega slovenskega znanstvenega tiska (znanstvenih in poljudno-znanstvenih periodičnih publikacij in znanstvenih monografij. Te naj bi se na JAK (približno 250 prijaviteljev pri monografijah, 150 pri znanstvenih revijah ter 25 pri poljudno-znanstvenih revijah) potemtakem izvajale kar same. Strokovna komisija za znanost, kjer sedijo predstavniki vseh šestih znanstvenih ved, med njimi štirje akademiki, je na področje znanosti v okviru JAK že pred dnevi pisno spomnila pristojnega ministra. 

Pisec (ali piska) besedila sicer priznava, da je JAK »za določene projekte razvila sodelovanja, v okviru katerih je bilo slovenskim literatom omogočeno…«, »… je pa neproračunska sredstva mogoče pridobivati tudi na druge načine…«. JAK je res najraje pridobivala neproračunska sredstva za svoje prijavitelje tako, da je bil za njihove projekte učinek največji. Za svoje plače in za stroške delovanja, kot zdaj zahteva Ministrstvo, javna služba na trgu ali na evropskih razpisih denarja ne more pridobivati. Tega ne počne nobena primerljiva agencija v Evropi.

Žal nam je, da noben marljivi uslužbenec, ki je postavljal »povsem nove standarde« na Ministrstvu za kulturo ali nihče, ki brska po »preverljivih podatkih«, ne pojasni, da je Ministrstvo za kulturo leta 2008 res po predhodnem razpisu namenilo Gospodarski zbornici in Študentski založbi 141.000 evrov za sejme v Bologni, Frankfurtu in Leipzigu. Vendar so pogodbe omogočale največ 70 % financiranje in so tako celotni stroški  presegli vsoto 200.000 evrov (sem seveda niso všteti potni stroški ljudi iz Ministrstva, ki so potovali na sejme). Tako res ne drži povsem trditev JAK, da je Ministrstvo za tri sejme plačalo 180.000 evrov. Drži pa, da tri sejme sedaj JAK izvede sama za 80.000 evrov (nominalni prihranek »le« 60.000 evrov), in prijaviteljem prihrani 120.000 evrov.

V besedilu MIZKŠ piše, da je JAK korektno izvajala naloge, ki so zapisane v zakonu, …. »vendar pa novih, sistemskih rešitev, razvojnih konceptov ni razvila«.

Kaj je delala JAK, najbrž ve vsaj predsednica najvišjega organa JAK, Sveta javne agencije, gospa Barbara Koželj Podlogar, sedaj v. d. generalne direktorice novega direktorata za ustvarjalnost na MIZKŠ. Iz nobenega zapisnika sej Sveta v treh letih ni razbrati, da bi kdaj dala kakšno tako pripombo. Vsa letna poročila JAK je Svet soglasno sprejel; dve poročili (za leto 2009 in 2010) je brez pripomb sprejela Vlada RS (tudi vsa revizijska poročila so pozitivna). Ob priliki ji bomo vse predloge sistemskih rešitev in razvojnih konceptov posebej razložili, na tem mestu naj navedemo le dva malo večja, pa dva malo manjša:

- razvijamo koncept gospodarske družbe, ki bi se ukvarjala s skupno nabavo knjig za slovenske knjižnice ter ob tem oblikovala skladiščno-distribucijsko središče, digitalni portal »knjige na trgu« in zasnovala skladišče digitalnih knjig. O tem smo imeli nekaj javnih posvetov, izdelali projekt javno-zasebnega partnerstva, odprli spletno stran z naslovnicami in drugimi podatki subvencioniranih knjig od leta 2004 dalje ter oblikovali delovno skupino založnikov, knjigotržcev in knjižničarjev (ki je na stroške gostiteljev – neproračunska sredstva?! – obiskala tako družbo v tujini);

- razvili smo koncept enotnega digitalnega portala za znanstvene in literarne revije (pred tem opravili analizo razmer, opravili seminar zainteresiranih založnikov, dobili – moralno – podporo urednikov in takratnega dvojnega ministra, izvedbeni elaborat pa čaka na rebalans), ki bi bistveno olajšal delo uredništvom, izrazito povečal dostopnost in branost revij ter kmalu radikalno znižal stroške tiska in distribucije ter podprl ustvarjalce.

Dva nova, majhna standarda na JAK v primerjavi z zgodovino sta, da morajo prijavitelji, ki svojih podpisanih pogodbenih obveznosti ne izpolnijo, javni denar vrniti, pa da morajo prijavitelji dokazati, da so honorarje avtorjem res izplačali. 

V besedilu piše, da… »so potekali (kdo, kdaj, kje, za kakšen denar?) dogovori o osrednji gostji na frankfurtskem sejmu«… Dogovori lahko na vsak način potekajo, vendar ne v sektorju, ki mu edinemu med vsemi »režejo« že itak majhna programska sredstva za četrtino, sredstva tistih, ki bi razmišljali in se dogovarjali, pa za 45 %. Stroka, ki »pozna opravljeno delo na področju knjige pred in po ustanovitvi Agencije«, je povedala svoje: JAK je ob glasovih o ukinitvi dobila podporo Društva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih književnih prevajalcev, Društva slovenskih založnikov, Društva knjigotržcev Slovenije, Bralne značke, Centra za slovenščino kot tuji jezik, lektoratov v ZDA in v Pekingu, uglednih posameznikov iz Slovenije in tujine, zunanjega ministrstva Nemčije in Avstrije, Ruske akademije znanosti… Zaradi odličnih ocen dela JAK želijo podobne institucije oblikovati v številnih deželah Jugovzhodne Evrope…

V zadnjem odstavku anonimna oseba piše, da doslej MIZKŠ ni prejelo nobenega konkretnega predloga direktorja JAK Slavka Pregla, »kako, opremljenega s podatki, na kakšen način in kje bi bilo možno privarčevati«. Naj povem, da je težko še bolj varčevati, če mora na primer delo, za katerega je bilo predvidenih devet ljudi, leto in pol opravljati šest zaposlenih, in nato sedem, nihče pa nima plačanih nadur ali plačanega povečanega obsega dela; če agenciji Vlada RS dodeli prevelike in nefunkcionalne prostore (JAK zdaj letno plačuje zanje 5.000 evrov stroškov manj, kot je prej Vlada RS plačevala za prazne, ker je račune upravnika plačevala brez besed); če agencija ne sme zaposliti administratorja v glavni pisarni in če nima tajništva (v letu 2011 je bilo v glavni pisarni evidentirano in arhivirano 9.565 dokumentov in izvajanih 1.194 zadev), …In to smo povedali, še več, na to smo opozarjali vsa leta doslej. Vseeno pa smo ministru predstavili še nekaj področji, kjer bi lahko prišlo do dodatnih prihrankov.

V programskem smislu pa vemo, kako varčevati, in tudi to smo povedali. Je pa pisanje predlogov precej nesmiselno, če te obvestijo, da agencije sicer ne bodo ukinili, pač pa ji bodo program zmanjšali za 25 %, po predlogu spremembe 50. člena Zakona o JAK RS naj »se sredstva državnega proračuna namenijo zgolj financiranju izvajanja dejavnosti in nalog agencije (programskim stroškom agencije), ne pa tudi za financiranje delovanja agencije, torej za stroške tekočega poslovanja, kot so stroški dela, stroški materiala in storitev, stroški investicijskega vzdrževanja in nakupa opreme in drugi stroški. Na ta način bi bil dosežen prihranek, ki ga terja javnofinančna proračunska situacija brez poseganja v vsebino javnega interesa«.

Področje knjige precej dobro poznam, nisem pa zanj v celoti odgovoren; to bi bilo kljub vsemu malo preveč. Odgovoren pa sem za delo Javne agencije za knjigo RS. Vesel bi bil, če bi se odgovorno obnašali tudi tisti, ki o njej odločajo, saj vzbujajo sum, da  njenega dela ne poznajo preveč  in da jim zanjo ni mar.

Slavko Pregl