Razmišljanja pesnika Milana Dekleve o branju v času virusa

Objavljamo kratek zapis z naslovom 'Preizkus tišine'. Ilustracija iz slikanice brez besed 'Deček in hiša' (Mladinska knjiga, 2015) je delo Maje Kastelic.

PREIZKUS TIŠINE

Vsi imamo izkušnje s tišino: z zamolklim žarenjem zvezd v globini poletne noči, s škripanjem podnic v prazni hiši, s pavzo v notnem črtovju.

Je tišina na mestnih ulicah, posledica odsotnosti druženja in praznega govorjenja (tudi na spletu?), ki jo je med nas zanesel virus, kaj drugačna?

Ne, ni. Čeprav se nam zdi zlovešča in ne napoveduje nič dobrega. Tako kot nič dobrega ne napoveduje tišina pred vojnim spopadom.

Ogroženi smo, a ne zaradi tišine. Tišina je samo glas resnice, ki si jo delimo – tako kot si delimo virus. Resnica pa je, da se šele iz doživetja lastne ranljivosti lahko prebijemo k drugemu. Začnemo poslušati radost v otroških očeh, belino češnjevih cvetov, skladnost med vijuganjem ribinega repa in valovanjem vode, čudežno urejenost Fibonaccijevega sosledja števil. Kot bi se vse tisto, zaradi česar smo se gnali še včeraj – prestiž, slava, moč – naenkrat sesulo v prah in utihnilo, da bi se lahko oglasila solidarna, skupna govorica krhkosti, ki poganja vijačnico življenja. Branje je zbrano poslušanje drugega, ki se nam nikoli ne razodene enoumno, nikoli ne postane predmet razumljivosti.

Christian Bobin v pogovoru s Charlesom Julietom (najdemo ga v knjigi Šibkost angelov, ki jo je prevedel Aleš Berger) o branju spregovori takole: »… osnovna sestavina branja: svetli čas tišine, krepčilni čas tišine … Poezija je ljubeča beseda: prestreza tistega, ki jo izgovarja, sprejema ga v goloto peščice besed. Te besede – in z njimi skrivnost človeške navzočnosti – so podarjene tistemu, ki jih posluša in sprejema. V tem smislu je poezija popolna komunikacija med dvema osebama: delitev brez preostanka, izmenjava brez izgube.«

Občudujoče! Bolje, da utihnem.

Milan Dekleva