Berimo!

Kdo bi bili, če ne bi brali, kdo, če nam ne bi brali? Kdo bi bili, če ne bi pisali? Vsaka prebrana beseda lahko vpliva na nas, spremeni naše dojemanje in razumevanje sveta, odnose med ljudmi. Beseda je na koncu čisto vse. Brez besed si je svet težko predstavljati. Besede nastajajo in besede izginjajo, jeziki se razvijajo, medtem ko drugi umirajo. Zapisane besede ostajajo dlje kot izrečene, a niso trajne, kaj šele njihov pomen. Za pomen besed namreč niso dovolj le črke, saj ima mnogo besed več pomenov, ki jih pogosto osmisli še kontekst, drugo sobesedišče in naše izkušnje. Več besed poznaš, več pomenov lahko razlikuješ; več knjig prebereš, več veš, več čutiš in več razumeš. Besede, knjige so naši gradniki, gradniki razuma, čustvovanja in dojemanja.

Neštetokrat je že bilo napisano, da je branje (in razumevanje) izjemnega pomena za razvoj človeštva in hkrati vsakega posameznika. Knjige nam širijo obzorja, spodbujajo empatijo, krepijo možgansko aktivnost, izboljšujejo osredotočenost, hkrati pa burijo domišljijo, tolažijo in razveseljujejo. Knjig, sploh dobrih, ne more biti nikoli preveč, pa čeprav ne moremo vseh prebrati. A vsaka knjiga najde bralca, mnoge knjige tudi na milijone bralcev, pa čeprav so si med seboj zelo različne (ali pa prav zato). Odkrivanje novih besed in pomenov v knjigah, uživanje v zgodbah ali celo samo zvokih, sta dejavnosti, ki presegata vse ostalo. Pa ne gre samo za užitek, branje včasih zahteva napor, razumevanje napisanega pa pusti posledice. Razmišljajmo o prebranem, zapisanem, izrečenem in slišanem,. Tako kot morajo razmišljati avtorji, ki knjige ustvarjajo in nam omogočajo vstop v druge svetove.

Brez avtorjev in njihove neskončne domišljije bi svet naselila sivina, tako pa se med platnicami skrivajo barve, vonji, okusi vsega sveta, sami dragulji, namenjeni vsem nam. A brez prevajalcev bi bili obsojeni na majhen konček neskončnega, večina knjig bi nam ostala neznanih in naše dojemanje sveta bi bilo okrnjeno. Tako kot je dostop do resnične vsebine knjige lahko okrnjen, če knjiga med nastajanjem ni bila v rokah knjižnih profesionalcev. Le redko je za kakovostno knjigo dovolj le avtorjevo besedilo in vse to prav zaradi besed, ki jih je treba znati izbirati, piliti, razumeti, zaradi vejic in pik. Ob tem pa pomensko noto nosi tudi knjižno oblikovanje, naslovnica in morebitne ilustracije. Vse to vpliva na razumevanje, ne samo zaradi vsebine, ampak tudi zaradi raznolikosti izkušenj, pa kultur, zgodovin in okolij.

Že od najzgodnejših let se ljudje spoznavamo z zgodbami s pripovedovanjem, poslušanjem, branjem, pisanjem. Vsaka družina, vsaka ulica, mesto, država, ima svoje zgodbe, vsaka med njimi temelji na drugačnih izkušnjah, te se včasih prepletajo, včasih so si enake, pa čeprav nastajajo na tisoče kilometrov vsaka sebi. Če želimo dostopati do njih, moramo brati. Otroku najprej odpirajo oči domače knjižne police – niti ena na svetu ni enaka, z odkrivanjem sveta izven doma pa dostopa do vedno novih.

Nacionalni dan branja, 5. marec, je zato pomemben dan. Berimo! Pa ne samo danes, ampak vsak dan. Berimo sami sebi, berimo ljudem okoli nas. Kot so napisali avtorji Manifesta o branju za 21. stoletje, Miha Kovač, Kozma Ahačič, Metka Kostanjevec, Sabina Fras Popović, je branje skupna odgovornost in skupna priložnost. Izkoristimo jo!

Katja Stergar, direktorica Javne agencije za knjigo RS

Podpisniki Manifesta o branju za 21. stoletje se zavzemamo:

1. za dolgoročno in usklajeno ozaveščanje o pomenu branja kot vseživljenjske vrednote s poudarkom na razvoju bralne kulture od zgodnjega otroštva naprej;
2. za boljšo oskrbo šolskih knjižnic, saj je ključno, da so otrokom dostopne kakovostne sodobne leposlovne in poučne knjige, hkrati pa jih za branje lahko navdušujemo le z leposlovnimi deli, ki nagovarjajo njihova čutenja in zanimanja ter govorijo v njim razumljivem jeziku;
3. za dosledno uveljavljanje novih učnih načrtov, ki skušajo ob spoznavanju kanonskih del v še večji meri spodbujati veselje do branja in ki določajo minimalno količino branja doma;
4. za upoštevanje znanstvenih raziskav na področju branja, ki opozarjajo, da so spoznavni učinki branja veliko boljši pri branju tiskanih kot pri branju elektronskih knjig ali pri poslušanju zvočnih knjig;
5. za drugačen odnos do knjižnega branja na ravni univerzitetnega izobraževanja ter pri vseh strokovnih delavcih v vzgoji in izobraževanju, ki morajo razumeti, zakaj je branje knjig v digitalni dobi ne le še vedno pomembno, temveč je še pomembnejše kot nekoč, ob tem pa morajo biti strokovni delavci v različnih bralnih okoljih tudi sami bralci, saj sicer drugih ne morejo navduševati za branje;
6. za upoštevanje založniških standardov tudi pri prevodih lahkotnejših, žanrskih knjižnih del, zato vse deležnike v knjižni verigi pozivamo, da temu namenijo več pozornosti;
7. za nabavno politiko v splošnih knjižnicah, ki bo upoštevala jezikovno in uredniško kakovost knjig;
8. za večjezičnost kot vrednoto, ki pa ima smisel le, če slovenščina ostane in se razvija kot naš primarni in temeljni jezik v znanosti, izobraževanju, javnem dialogu in na vseh ravneh kulturnega življenja;
9. za podobo javne krajine, kjer bomo lahko okrog sebe opazovali zakonsko ustrezne slovenske ali dvojezične napise;
10. za slovenski knjižni sejem, na katerem bodo na voljo predvsem knjige v slovenščini;
11. za knjižno založništvo, v katerem bodo založniki znali preseči medsebojne razlike in vzpostaviti skupno platformo za distribucijo zvočnih in elektronskih knjig, s čimer bi pomembno utrdili vlogo slovenščine na ravni popularne kulture;
12. za utrditev zavedanja, da branje krepi sposobnost osredotočanja in je odličen trening za mišljenje, pri čemer branje zahtevnejših del prinaša tudi več spoznavnih koristi;
13. za vidno mesto branja v družbi.