O Prešernu

S skupino odraslih iz CUDV Črna na Koroškem in njihovo koordinatorko Tatjano Knapp smo se srečali 30. junija​ 2016​. S seboj smo pripeljali igralca Pavleta Ravnohriba in ilustratorja Gašperja Rusa. Ker obravnavamo Prešernovo poezijo, je Pavle kot živi Prešeren udeležencem prikazal pesnikovo osebnost, doživeto recitiral Povodnega moža in Turjaško Rozamundo in povedal marsikatero zanimivost s snemanja filma in nadaljevanke o Prešernu. Domenili smo se, da bomo ​tudi ​sami uprizorili obe pesmi v enem od naslednjih srečanj. Ilustrator Gašper Rus je predstavil svoje delo in nas nekaj tudi narisal. Ideje o naših naslednjih podvigih so se kar vrstile.

Rozamunda v slikah

13. 7. 2016 so udeleženci delavnice prebirali Prešernovo pesnitev Turjaška Rozamunda in se ob tem pogovarjali o njeni vsebini in o tem, kako si predstavljajo like v pesmi. Spoznali so tudi slikovne materiale, tiskanje, rezanje, lepljenje, do-risanje.

Z ilustratorjem Cirilom so izdelali kolaž oseb iz pesnitve in sceno za poznejšo dramatizacijo pesnitve. 

Dramatizacija Povodnega moža

V okviru te delavnice smo se seznanili z vsebino Prešernove pesmi Povodni mož v prozni obliki in povzeli njeno vsebino. Nato smo s pomočjo akademskega kiparja in scenografa Primoža Seliškarja pripravili scenografijo in sceno ter pripomočke za dramatizacijo, ki pa smo se je lotili z lutkami za odrasle z režiserko in lutkarico Renato Kalemba. Ob tem smo podrobneje spoznali senčne lutke ter se pogovarjali o zakonitostih igranja prizorov iz literature.

Dramatizacija Turjaške Rozamunde

Ponovno nas je obiskal igralec Pavle Ravnohrib, ki nam je tokrat pomagal pri dramatizaciji Prešernove Turjaške Rozamunde, ki smo jo v okviru delavnice dejansko uspešno uprizorili.

Prešeren v rimi in pesmi

Na tem srečanju se nam je pridružila igralka in pevka Jerica Mrzel, ki se je z nami pogovarjala, kako pevci izberejo pesmi, kako jih začutijo. Pozneje je tudi nastopila, pri čemer smo k dogodku povabili tudi širšo publiko iz našega centra.

Znam napisati sonet?

Tokrat smo spoznali pesnico Jano Kolarič, ki nam je prebrala nekaj svojih sonetov. Nato smo se pogovarjali o Prešernovih sonetih in se nato tudi sami preizkusili v pisanju in pesnjenju.

Na tej delavnici so udeleženci izdelovali inicialke. S posebnim postopkom odtisov potiskanega papirja s pomočjo acetona so dobili črno-bele inicialke starinskega videza, ki so jih nato pobarvali. Inicialke bodo uporabljene kot grafični material v zaključnem zborniku besedil in ilustracij, ki bo nastal in izšel konec letošnjega leta.

Tema: drevo

Udeleženci so se najprej z mentorjem spoznali, tako da so skupaj pregledali pripravljeno slikovno gradivo, nekaj knjig, ki jih je Ivan ilustriral, nato pa so se pogovarjali o ožji tematiki usposabljanja, o drevesu. Ogledali so si motiv drevesa pri različnih slovenskih ilustratorjih. Razmišljali so, kaj vse drevo pomeni, ga opazovali v naravi, se posvetili njegovim posameznim elementom (koreninam, deblu, vejam, listom). Opredelili so razlike med drevesi (iglavec, listavec, sadno drevo).

V nadaljevanju so spoznavali likovna izrazila (točko, linijo, ploskev, barvo, obliko, površino) ter različne likovne tehnike v ilustraciji, predvsem pa so odkrivali lastne izrazne zmožnosti izbranih likovnih tehnik.

Ilustratorjev vtis:
Čeprav sem vodil že veliko delavnic ilustracij, sem imel pred temi precej treme. Strah me je bilo, da se ne bomo najbolje ujeli in da udeleženci od mojih obiskov ne bodo imeli kaj dosti. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Udeleženci so me zelo toplo sprejeli in z velikim veseljem ustvarjali. Tina je bila najbolj zavzeta risarka in bo, upam, nadaljevala z ustvarjanjem, Janez je pravi mojster akvarela, Blaž je poskrbel za navdušenje nad ustvarjanjem in branjem knjig, Peter pa je prinesel s sabo veliko navdušenja in želje po igranju, brez katerih ilustriranje ni možno. Kar me najbolj veseli, je to, da smo z delavnicami ilustracije odprli nek način sporazumevanja, ki ga včasih malce zapostavljamo. Upam, da se bodo z risanjem izražali še naprej. CUDV Draga je zakon!

Samostojno ilustriranje v izbrani likovni tehniki z uporabo naučenega znanja

Z ilustratorjem Ivanom so se udeleženci pogovarjali o tem, kar so spoznali v prejšnjih srečanjih, nato pa so se igrali družabne igre z risanjem in slikanjem: risanje skupinske slike na velik format in igro skupnega risanja za dva. 

Pogovarjali so se tudi, kako nastane knjiga in kdo vse je v proces nastanka knjige vključen. Spoznali so različne vrste knjig in si jih ogledali. Pregledali so tudi različne ilustracije slovenskih avtorjev in se o njih pogovarjali.

Kot prejšnjič so nazadnje tudi opremili učilnico s svojimi izdelki.

Obiskala nas je plesalka Špela Noemi Veberič Levovnik, ki je vodila plesno-koreografsko delavnico na temo pravljice Zalika in Gusti Ferija Lainščka. Pravljico smo z udeleženci najprej ponovili, nato so pripovedovali, kdaj so srečni in kdaj žalostni. Po prvem delu delavnice smo poslušali upesnjene basni, ki jih nameravamo uprizoriti za zaključno prireditev. V drugem delu smo se naučili peti pesem Anje Štefan Kam letijo drobne ptičke. Plesalka nam je pomagala pripraviti tudi preprosto koreografijo pesmi za zaključni nastop.

Gost tokratnega srečanja je bil ilustrator Damijan Stepančič. Prebrali smo njegovo slikanico Anton! (Lucija in Damijan Stepančič). Razložili smo razliko med pravljico in zgodbo. Člani skupine so si lepo po vrsti natančno ogledali ilustracije vojnih prizorov v slikanici. Pogovarjali smo se o smrti. Člani skupine so pripovedovali svoje zgodbe o tem, kako so jih potem, ko so že umrli, obiskali v sanjah tisti, ki so jih imeli radi. Z Damijanom smo nato ustvarili smešne maske junakov iz pesmi Trije gospodje iz knjige Peta Svetine Ropotarna: Giuseppe Sladoledi, Torje Varjemmani in Eugene Moretaku. Z maskami smo nato uprizorili pesem.

Tokratno srečanje je bilo posebno, saj smo nastopili v mestnem sadovnjaku MOL, kjer smo na dogodku, ki ga je organiziral CUDV Draga v sodelovanju z MOL in JAK RS, posvojili svoje drevo. Najprej smo spoznali gosta, kitarista Antona Lorenzuttija. Nato smo pripravili program za nastop v ljubljanskem sadovnjaku in vadili za nastop. Potem smo se odpravili na Grbo, kjer je javni sadovnjak. Posvojili smo jablano in ob tem izvedli program. Uradnemu programu je sledilo druženje ob jabolčnem zavitku, krhljih in domačem jabolčnem soku.

5. tradicionalno krašenje novoletnih smrečic

V torek, 20. decembra 2016, je ob 10. uri na Starem trgu v Ljubljani pred Drugo violino potekala prireditev »Čarobni gozd branja«, ki je združila čudežno moč pisane besede in narave. S posebno okrasitvijo novoletnih drevesc smo ustvarili praznično vzdušje, radost, toplino in navdušenje nad branjem, vse, kar lahko prikličejo prednovoletni čas ter ljudje dobrih misli in prešerne volje. Olepšane smreke smo podarili posameznikom in ustanovam. 

Ob živahnem druženju smo na smrečice nanizali okraske, ki so jih ob branju ustvarili učenci v CUDV Draga ali gostujoči iz Vrtca pod Gradom, Centra Janeza Levca, OŠ Livada idr., organizirali pa smo tudi ustvarjalne kotičke, kjer smo skupaj pričakali dedka Mraza. Navdih za okraske smo dobili ob branju različnih zgodb, tako boste videli copatke Muce Copatarice, srajčke iz Kdo je napravil Vidku srajčico, karte iz Alice v čudežni deželi in še marsikaj. S knjižnimi kazalkami smo okrasili tudi smrečico Javne agencije za knjigo RS.

Prireditev sta organizirala CUDV Draga in Zavod za gozdove Slovenije, sodelovala pa sta Javna agencija za knjigo RS v okviru evropskega projekta »Vključujemo in aktiviramo!« ter Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS. 

Program je povezovala moderatorka Vanja Legac Lenardič, zbrane pa so nagovorili dr. Valerija Bužan, direktorica CUDV Draga, Damjan Oražem, direktor Zavoda za gozdove Slovenije, pisatelj Slavko Pregl, podpredsednik Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS ter Mojca Bergant Dražetić in Zarika Snoj Verbovšek, koordinatorki projekta »Vključujemo in aktiviramo!« pri Javni agenciji za knjigo RS.

Ob izteku usposabljanja v okviru projekta »Vključujemo in aktiviramo!« v letu 2016 so se udeleženke in udeleženci delavnic na zaključni prireditvi s svojimi mentorji in strokovnimi sodelavci predstavili s samostojnimi nastopi, ki so jih pripravili v okviru svojih tedenskih srečanj. 

Nastopili so:

• CUDV Dobrna z mentorjem Dušanom Šarotarjem, mentorico ilustratorko Mojco Sekulič Fo in strokovnim sodelavcem Silvom Lavtižarjem,
• CUDV Črna na Koroškem z mentorico Aksinjo Kermauner, mentorjem ilustratorjem Cirilom Horjakom in strokovno sodelavko Tatjano Knapp,
• ZUDV dr. Marijana Borštnarja Dornava s strokovno sodelavko Polono Berlak, ki so pripravili videopredstavitev (mentorica Alja Adam je bila odsotna) in
• CUDV Dolfke Boštjančič Draga z mentorico Natašo Konc Lorenzutti, mentorjem ilustratorjem Ivanom Mitrevskim in strokovno sodelavko Martino Milič.

Dogodek je z glasbenimi točkami popestril raper Rok Terkaj, ki se je ob svojih pesmih predstavil tudi z uglasbitvami Prešernove poezije. Na prireditvi, ki jo je povezovala pisateljica  in mentorica skupine v CUDV Draga Nataša Konc Lorenzutti, smo predstavili tudi zbornik literarnih in likovnih izdelkov, ki so jih ustvarili udeleženci na delavnicah.

V januarju so se udeleženci delavnic »Vključujemo in aktiviramo!« na zadnjem poslovilnem srečanju z mentorico Natašo Konc Lorenzutti posladkali z jabolčnim zavihkom, ki so ga skupaj pripravili in spekli. Ob tem so prebrali še tudi nekaj zgodb in pesmi na temo jabolka, ki je bila v skladu z osrednjo idejo celotnega usposabljanja na temo drevesa. Spomnili so se nekaterih zanimivih vsebin in gostov, ki so jih spoznali v lanskem letu, in v prijateljskem in prijetnem vzdušju sklenili svoja druženja. 

Na tokratnem srečanju smo z udeleženci brali zgodbo Cirila Kosmača Tantadruj, ki je objavljena v knjigi Naše zgodbe iz zbirke Lahko branje. Pogovarjali smo se o slogu, vsebini in širši tematiki, ki jo delo razgrinja, ter načeli zanimiva in pomembna življenjska vprašanja razumevanja drugačnosti, odnosa družbe do tako ali drugače stigmatiziranih, možnostih lastne odločitve (vključno s problematiko evtanazije) in svobodne volje.

V nadaljevanju smo uživali v delavnici kreativnega izražanja, v okviru katere smo na podlagi spominov in pripovedovanja skrivnosti izpovedovali izmišljene domišljijske pripovedi.

Ilustratorka se predstavi

Prvo srečanje na VDC Dobrna je bilo 13.7.2016. Kot ilustratorka sem najprej predstavila sebe in svoje delo. Razložila sem, da delam knjige. Ker gre za specifično populacijo, sem razlagala počasi in postopoma. Pokazala sem originalne ilustracije, nato natisnjene knjige. Razložila sem, da besedilo dobim od pisatelja, nato napravim ilustracije in knjigo oblikujem. Uporabnikom sva z mentorjem pokazala tudi druge knjige različnih avtorjev, z različnimi ilustracijami. Pogovarjali smo se o konjih, ki jih že poznajo, saj se v Centru Dobrna ukvarjajo z njimi. Tako je počasi začela nastajati zgodba o konju in deklici. Na svoj način so začeli ustvarjati podobe konjev in likov, o katerih smo se pogovarjali. Različnih živali, prostorov.

Ob drugem srečanju smo nadaljevali z zgodbo, ki smo jo bežno nakazali pri prvem srečanju. Pojavila se je deklica Nina (narisala jo je Jasmina). Deklica Nina bi rada obiskala konjička Fantka, pa ne ve, kje se Fantek nahaja. (Fantka je narisal Srečko.) Zato gre iz mesta na deželo in mimo čebelnjaka in čebel (narisal Marko). Vpraša jih, kje bi Fantek bil, pa čebele tega ne vedo. Zato gre naprej do reke (narisal Matej). Tam sreča dečka, pa tudi on ne ve, kje bi bil konjiček Fantek. Nina pride do travnika, na travniku je muca. (Travnik je narisal Srečko, muco Jasmina.) Tudi muca ne ve, kje bi bil fantek, vendar se ji zdi, da morda malo naprej, na sosednjem travniku. Muca Pika in Nina se poigrata, nato pa Nina odide, saj je že pozno in zares bi rada videla konjička Fantka. In res ga zagleda. Konjiček Fantek je zelo vesel (narisal ga je Srečko). Nina Fantka objame, ga poboža, se z njim malo pogovori in obljubi, da kmalu zopet pride. Konjiček Fantek jo pospremi del poti nazaj. Deklica Nina ponoči sanja o konjičku Fantku. (Hrib je narisal Vlado, hišico Franci, deklico Jasmina, pikice pa je naredila Matejka.)

Tokrat smo praktično ves čas dali vse sile od sebe, da smo uporabili različne likovne tehnike, ki pomagajo razvijati motoriko. Poleg tega so morali udeleženci tudi pripovedovati zgodbo. Preko slike smo tudi izražali čustva. Kakšna so usta, če so vesela, kakšne oči, kako se človek drži, če je jezen ali vesel. Napravili smo vse elemente za bodočo knjigico, ki bo nastala iz naše zgodbe. Po petem srečanju bom naredila tudi kratko animacijo, za končno predstavitev in občutek, kako nastane risanka iz njihovih lastnih risb.

Črka, znak, glas

Tretje srečanje je bilo posebej zanimivo, saj smo se lotili tiska. Knjige so natisnjene, tudi naša bi rada bila natisnjena. Pogovarjali smo se o znakih, o črkah. Franci zna male črke pretvoriti v velike in prepisuje. Knjige piše pisatelj. Mi pa lahko naredimo svoje male grafike, male odtise, ki pa ne bodo navadni odtisi, pač pa odtisi črk. Vsaka črka je znak, ko jo izgovorimo in takrat, ko črke med seboj povežemo, nastane beseda. Preko besed se sporazumevamo, iz besed so sestavljene zgodbe in iz zgodb knjige.

Odločili smo se za tisk s tiskarsko prešo. Vsak udeleženec je napisal začetnico svojega imena. Te začetnice smo nato izrezali in jih pobarvali ter odtisnili. Napravili smo različne like ter jih odtisnili, da smo naredili spremljevalno podlago za črke, toda črka je bila vedno vodilna, glavna. Uporabili smo tudi že narejene štampiljke iz gume. S temi smo ime dopolnili in nastal je lep grafični izdelek. Pomagali smo si tudi s flomastri, ki so se odlično odtisnili, Marko je naredil čebelo, ki je postala poseben likovni element na risbi.

Ob tem srečanju smo se predvsem spoznavali, saj morajo uporabniki človeka, ki pride na novo, najprej spoznati. Pisatelj Dušan Šarotar nam je predstavil svoje knjige in povedal, kako piše zgodbe. Pokazal je, kako so zgrajene, knjige, pa tudi, da včasih piše pesmi in včasih zgodbe. Pogovarjali smo se o tem, kaj smo delali na prejšnjih treh srečanjih. Udeleženci so opisali zgodbo, pridružil se je Dušan in jih o vsem spraševal. Predstavil je tudi Prešernovega Povodnega moža in Urško Andreja Rozmana Roze. Tokrat smo se pogovarjali in delali načrte za naprej. Udeležencem sem povedala, da bomo svojo zgodbo spremenili v knjigico s spremljevalnim besedilom, da bodo videli, kako zares nastane knjiga. Udeleženci so bili veseli, ko smo se pogovarjali s Francijem, ki je tokrat zopet sodeloval s pisanjem. To njegovo pisanje bom uporabila v naši knjigi, ki jo bom oblikovala po petem srečanju.

3. 8. 2016 smo v Dobrni spoznavali animacijo ilustracije ter Prešernovo pesem Povodni mož. Ponovili smo, kaj smo naredili do sedaj. Predstavili smo svoje risbe in povedali zgodbico o deklici Nini. Povedali, kaj smo delali s črkami, kako smo jih odtisnili. Pokazala sem obljubljeno risanko, ki je nastala po motivih iz knjige A Fairytale of nature avtorja Folkeja Teggethoffa. Silvo je napravil majhno animacijo v obliki dveh sličic, ki sta že osnova za risanko. Mislim, da bo udeležencem več jasno takrat, ko bom sama iz njihovih risb napravila nekajsekundno predstavitev, vsaj delček njihove zgodbe  v premikajoči se obliki, risanki.

Tokrat nam je Dušan Šarotar zrecitiral Povodnega moža pesnika Franceta Prešerna, ob tem smo si ogledali še dramatizacijo te pesmi, ki so jo lani že pripravili varovanci doma. Ti so prepoznali glavna lika, v prihodnje pa bodo še bolj delali z Dušanom na lastni interpretaciji in razumevanju.

Sama sem prišla na idejo, da bi za prihodnje srečanje s pisateljem ob temi Povodni mož in Urška morda lahko poskusila, če bi kdo znal narisati ribo. Dobila sem dve ribi za likovno upodobitev Urške in Povodnega moža. Mislim, da se bomo kmalu zopet srečali in napredovali s projektom. Sama si predstavljam, da bi lahko naredili lutke udeležencev, lahko tudi iz papirja, lahko zašite iz blaga, da bi še izkoristili možnosti, ki jih center nudi.

Več o delavnicah v CUDV Dobrna objavljajo na svojem blogu.

Na današnjem srečanju nas je obiskal dramski igralec Brane Grubar, ki je udeležencem približal delo dramskega igralca ter z njimi režiral in zaigral dramski prizor, sestavljen iz izbranih odlomkov iz Prešernovega Povodnega moža.

Na današnjem srečanju smo ponovili zgodbici, ki sta nastali ob naših prejšnjih druženjih: Zgodbo o Nini in Zgodbo o zlatem zrnu, iz katere smo v nadaljevanju sestavili pravcato knjigo. V drugem delu smo ponovno prebrali Prešernovega Povodnega moža in Mesečinsko struno Svetlane Makarovič ter se o njima pogovarjali. 

V CUDV Dobrna se udeleženci delavnic pod vodstvom strokovnega sodelavca, likovnega pedagoga Silva Lavtižarja, pripravljajo na zaključno prireditev vseh letos vključenih CUDV-jev, ki bo potekala v Dragi  pri Igu. V ta namen so pripravili sceno in lutke za predstavo, narejeno po njihovi zgodbi o deklici Nini.

Nekaj citatov s srečanj v ZPKZ Ig

Jaz: Katera osebnostna lastnost ti pri stiku z drugimi najbolj koristi?
Ona: Nesramnost. Me takoj pustijo pri miru.

Udeleženka: Moje tri osebnostne lastnosti so delavnost, poštenost, ...
Ostale: Hahaha!
Hihihi!
Hohoho!
Tukaj nobena ni zato, ker je poštena!

Skupina udeleženk ob prihodu na delavnico:
One: Samira, a bomo danes tudi risale?
Jaz: Ne, danes se bomo v glavnem pogovarjale.
One: Hvala bogu!

Ob zadnjem srečanju:
One: Pa mogoče se še kaj vidimo?
Jaz: Če boste decembra še tu, potem ja, če pa ne, pa še toliko bolje, da se več ne vidimo!

Mnenje ob izvedbi delavnic v okviru projekta VKLJUČUJEMO IN AKTIVIRAMO! v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig

Literarno/bralne delavnice v okviru projekta »Vključujemo in aktiviramo!« v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig potekajo že četrti mesec. Po uvodnih likovnih delavnicah sem v začetku avgusta pričela z izvajanjem literarno/bralnega programa. Udeleženke imajo različno stopnjo izobrazbe (od nedokončane osnovne šole do srednje šole), jezikovno in pismeno so različno spretne. Večinoma so zavzete bralke, nekatere pa so segle po knjigah po prvih izvedenih delavnicah. Spočetka so mnenja o knjigah izražale plaho, nato vedno bolj zavzeto in razmišljujoče. K temu je pripomoglo tudi prisostvovanje različnih gostov (sociologinja Milica Antić Gaber, glasbenica in pesnica Ksenija Jus, pesnica Maja Vidmar, novinar Ervin Hladnik Milharčič, filozof Darij Zadnikar, pesnica in urednica Ana Porenta…), s katerimi so udeleženke srečanj vzpostavile komunikacijo, spraševale in izražale svoja mnenja. Ena izmed njih je omenila, da so delavnice in gostje bili najboljše, kar jo je doletelo v zaporu, dalo pa ji je tudi elan, da se po izpustu iz zapora namerava posvetiti študiju literature in filozofije, nekaj pa jih razmišlja, da bi se tudi na svobodi udeleževale literarnih delavnic.

Udeleženke poleg branja knjig izvajajo tudi vaje iz kreativnega pisanja. Ob moji vzpodbudi so začele prinašati svoje prispevke, učijo se vztrajanja na obdelavi, predelavi in izboljševanju zgodb in pesmi, predvsem pa so jih po začetnih zadregah začele same javno predstavljati. Udeleženka, ki se zelo trudi z izražanjem v slovenskem jeziku, je priznala, da je prvič v življenju prebrala nekaj svojega pred drugimi ljudmi. In požela velik aplavz ostalih udeleženk. Te so med potekom delavnic zelo tovariške in spodbujajoč druga drugo. Kakšna zmaga je to pomenila zanjo, je povedal njen žareči obraz, predvsem pa njeni nadaljnji literarni poskusi, da napiše svojo življenjsko zgodbo. Oboje nedvomno prispeva k njeni pozitivnejši samopodobi in samozavesti, kar se ne nazadnje odraža tudi pri drugih udeleženkah. 

Na srečanjih je od sedem do enajst udeleženk, vzpodbudno je, da se vsake toliko časa pridruži še kakšna, vedno bolj so radovedne, zanima jih, kaj bodo tekom delavnic še spoznale. Pozorna sem na to, da jim ob vsakem dodatnem interesu (kar je zelo pogosto), priskrbim literaturo, njihove prispevke jim vračam z nasveti za dopolnitve, kar tudi upoštevajo in si v času med posameznimi delavnicami poiščejo mir za ustvarjalno delo. »Dnevi mi ne tečejo v prazno,« je rekla ena izmed njih, spet druga pa pripomnila, da če bi vedela za vso to literaturo, možnosti učenja in obiskovanja literarnih delavnic, v mladih letih ne bi potonila v droge. Spoznanje, ki ji bo mogoče tudi kasneje v pomoč. Zdi se mi pomembno, da se zavedajo, da jim knjige in pisanje lahko po izpustu iz zapora nudijo trdno oprijemališče.

Velikokrat v svojih prispevkih opišejo travmatične doživljaje (večina jih je imela zelo težko otroštvo), s tem do dogodkov vzpostavljajo distanco, v pomoč  jim je kot narativna terapija. Včasih mi prinesejo svoje intimne dnevnike, nekatere so ga začele pisati tudi po nasvetu, da jim to lahko pomaga pri njihovi osebnostni rasti. Njihovi dnevniški zapiski, ki jih dobivam v branje, niso le odraz zaupanja do mene, ampak tudi spoznanja, da so pomembne. In to me iskreno veseli. Brez vzajemnega sodelovanja delavnice ne bi mogle uspešno potekati. Ko sem dobila v roke prispevek o tem, kako poteka njihov vsakdanjik, dan za dnem, tako že pet let, sem se zavedla, da tovrstne literarne aktivnosti pripomorejo k temu, da se ubranijo apatičnosti in depresij. Ali pa se naučijo preobraziti in preusmeriti agresijo v ustvarjalno področje. »Sem mislila, da se mi bo že čisto utrgalo, pa sem šla raje pisat,« je stavek, ki sem ga sprejela kot priznanje, saj pomeni, da razmišljajo o konstruktivnih in ustvarjalnih poteh četudi so v zaporu, verjamem, da bodo te izkušnje uporabile kasneje v življenju. In ko so na zadnji delavnici govorile in pisale o tem, kaj jim prinaša veselje in užitek, so ga znale poiskati tudi v literaturi.

Glede na odzive udeleženk lahko rečem, da jim naša srečanja veliko pomenijo. Pa ne zato, ker se potem v zaporu nekaj dogaja in se spremeni njihov vsakdanjik. S svojimi aktivnimi prispevki in sodelovanjem srečanja oblikujejo same. S tem dobivajo spoznanje in moč, da so same ustvarjalke svoje usode. In v pogovorih to tudi povedo. Kar me iskreno veseli.

Na zadnji delavnici smo imeli nekaj časa za pogovor o izkušnji na delavnicah. Udeleženci so mi povedali, da jim naše delavnice veliko pomenijo. Popestrijo jim bivanje na Dobu, zato so se jih redno udeleževali. Na vsakem srečanju je delo potekalo nemoteno in v zelo dobrem vzdušju. Nekateri so tako zavzeto osnovali svoje izdelke, da sta se dve pedagoški uri izkazali za premalo časa. Z njimi sem nadaljeval še dodatnih dvajset minut po vsaki končani delavnici. Tedenski termini so mi dali čas, da sem sproti pripravljal nastale izdelke za končno izvedbo in se o spremembah pogovoril z udeleženci. Vsakemu sem obljubil dva izvoda fanzina, ki smo ga naredili. Obljubil sem jim tudi, če bom le dobil dodatno dovolilnico, da jim naklado tudi osebno predam.

Odziv udeležencev je bil zelo dober, ustvarjanje jih je zanimalo in so se zelo aktivno udeleževali z idejami, rešitvami. Na tak način smo po mojem mnenju prišli do odličnih izdelkov, mnogi med njimi delujejo zrelo in prepričljivo. Pri udeležencih sem zaznal potrebo tudi po likovnem načinu izražanja, saj  ustvarjajo v skupini, kjer poteka komunikacija in interakcija med njimi samimi. Zelo dober projekt, upam, da se bo nadaljeval.

S kiparko Lučko Koščak smo vstopili v svet navdiha in popolnosti. Navdahnila nas je pripoved o tem, kako je komaj štiriletna Lučka premagala »hudiča«. Nihče od nas ni nikoli prej slišal, da bi kdo hudo otroško travmo obrnil v svoj prid. Ne da se reči drugače, kot da nas je zajela pozitivna energija, in po kiparkinih navodilih in razlagi o popolnosti človeškega telesa in obraza smo naredili avtoportrete.